SINTETIČNI ORGANIZMI
Besedilo: Miha Colner
V svoji celostni instalaciji Sintetični organizmi se Maša Jazbec opira predvsem na ideje o sožitju človeka in robota. Izdelala je skulpture dvanajstih namišljenih androidov, ki so v prostor umeščeni kot laboratorijski primerki, vselej na razpolago človeku. V pričujočem delu se bolj kot na znanstvene paradigme robotike nanaša na znanstvenofantastično literaturo in film, ki sta bila v preteklem stoletju pomemben faktor za razumevanje potencialnih prihodnosti. Robotiko kot eksaktno interdisciplinarno znanost je oplemenitila s sociološkim in filozofskim izpraševanjem tega, kaj danes pomeni biti človek. Odnos družbe do robotov in ostalih umetelnih entitet priča predvsem o ljudeh samih in o tem, da je človek razpet med željo po kontroli svoje neposredne okolice, za kar potrebuje tehnologijo, ki nadomešča slabo optimizirano človeško telo, medtem ko se hkrati te iste tehnologije tudi boji.
Delo Sintetični organizmi je torej sinteza večletnega raziskovanja humanoidnih robotov, ki so v večjem delu 20. stoletja obstajali izključno v domeni umetnosti – kot ideja robotov, ki so na las podobni ljudem, tako po zunanjem videzu kot po svojih senzoričnih, mentalnih in čustvenih kapacitetah. Ko sta znanost in tehnologija na prelomu iz 20. v 21. stoletje dovolj napredovali, pa so androidi postali materialno dejstvo in so, čeprav še ne povsem optimizirani na mentalno raven človeka, povzeli tudi človeško podobo. Dvanajst kipov androidov, ki so bili deloma zakriti s plastično folijo, je bilo fiktivno predstavljenih v zaključni fazi svojega razvoja in s svojo pojavnostjo nakazujejo prisotnost človeka, ki je iz dostopnih sintetičnih materialov, na las podobnih organskim tkivom, poustvaril bitja po lastni podobi. Prihodnost se vselej sprva zgodi v idejnem konstruktu, nato pa se uresničuje v praksi.
