Skip to main content

SINTETIČNI ORGANIZMI

Besedilo: Miha Colner

V svoji celostni instalaciji Sintetični organizmi se Maša Jazbec opira predvsem na ideje o sožitju človeka in robota. Izdelala je skulpture dvanajstih namišljenih androidov, ki so v prostor umeščeni kot laboratorijski primerki, vselej na razpolago človeku. V pričujočem delu se bolj kot na znanstvene paradigme robotike nanaša na znanstvenofantastično literaturo in film, ki sta bila v preteklem stoletju pomemben faktor za razumevanje potencialnih prihodnosti. Robotiko kot eksaktno interdisciplinarno znanost je oplemenitila s sociološkim in filozofskim izpraševanjem tega, kaj danes pomeni biti človek. Odnos družbe do robotov in ostalih umetelnih entitet priča predvsem o ljudeh samih in o tem, da je človek razpet med željo po kontroli svoje neposredne okolice, za kar potrebuje tehnologijo, ki nadomešča slabo optimizirano človeško telo, medtem ko se hkrati te iste tehnologije tudi boji.

Delo Sintetični organizmi je torej sinteza večletnega raziskovanja humanoidnih robotov, ki so v večjem delu 20. stoletja obstajali izključno v domeni umetnosti – kot ideja robotov, ki so na las podobni ljudem, tako po zunanjem videzu kot po svojih senzoričnih, mentalnih in čustvenih kapacitetah. However, when science and technology sufficiently advanced at the turn of the 20th century, androids became a material fact and, although not yet fully optimised to the mental level of humans, they also took on a human form. The twelve android statues, partially obscured by plastic sheeting, were fictitiously presented in the final stages of their development and their appearance suggests the presence of man, who has recreated beings in his own image from readily available synthetic materials that resemble organic tissues. The future always happens first in an ideological construct and then in practice.